Sicer smo člani ekipe zbrani z vseh vetrov, pa vendar korenine večine našega moštva segajo kar daleč nazaj, nekje v pozna devetdeseta, ko smo v skupinah nadebudnih otrok igrali hokej z žogico na asfaltu. Našemu veselju do te igre so gotovo botrovali tudi takratni uspehi slovenskega hokeja na ledu in zgodovinska uvrstitev v elitno divizijo svetovnega hokeja.

Čeprav sploh nismo imeli nobenih pravil in vse skupaj ni bilo podobno kaki resni igri, pa lahko mirne vesti trdimo, da so bili to naši začetki. Sčasoma smo s superg presedlali na rolerje z zavorami, ki so bili v tistem trenutku najpomembnejši del opreme.

Za igro smo pogosto uporabljali parkirišče ob bloku ter asfalt pred garažami, nato pa smo nekega dne izvedeli za Hrušco, kjer je bilo takrat pravo inline igrišče z "bandami" in hokejskimi goli. Hrušca je postala naš sveti kraj, kjer smo prebili tudi po 6 in več ur na dan z žogico, palicami ter plastenko vode ob "bandi". Naša edina sovražnika sta bila slabo vreme in prekratek dan.

Po kakih dveh ali treh letih takega igranja pa se je zgodilo nekaj, kar nas je vse pretreslo - hokejski goli in "bande" so čez noč izginili. Zločincev nismo nikoli uspeli najti. Zaradi izgube igrišča je kar nekaj fantov prenehalo igrati, nekaj pa se jih je preselilo na Tabor v centru. Tako se je naša skupina nekoliko spremenila.

Kaj kmalu pa so "bande" izginile tudi na Taboru. Počutili smo se, kot da nas nekdo preganja. Nekaj časa nismo vedeli kam, poskušali smo na igrišču v Tivoliju, nato pa smo se zopet zbrali v Hrušci. Na začetku smo bili sicer nekoliko oslabljeni, a smo kmalu pridobili nove člane in tako smo lahko spet uživali ob igri naše mladosti.

Nekega lepega dne se nam je porodila ideja, da bi si lahko sčasoma kupili opremo in začeli igrati hokej bolj resno, kot to počnejo pravi hokejisti. Veselo smo trenirali in počasi zamenjali žogico s pakom. Ker nismo še imeli ščitnikov, je bilo kar veliko modric na nogah. Počasi smo nabrali nekaj sredstev ter ponudb za opremo in tako je vse skupaj dobilo nek smisel.

Nekajkrat smo najeli igrišče v Vodicah in igrali tudi kadar je bilo vse skupaj podobno barju. Končno pa je prišel čas, ko je celotna ekipa dobila opremo in bila pripravljena na resen trening ter tekmovanje. Ustanovili smo športno društvo in leto 2009 je postalo nekakšen mejnik za začetek lepe in vznemirljive pustolovščine, ki bo, upajmo, trajala še dolgo, saj vsi radi igramo hokej in pri tem neizmerno uživamo.

Se vidimo na igrišču!